Dobrodošli

Lepo pozdravljeni v spletnem čebelnjaku Čebelarskega društva Ponikva. Sprehodite se po bogati zgodovini čebelarstva na Ponikvi in Slovenskem, spoznajte naše društvo in naše člane ter spremljajte aktualna obvestila.

Čebelarsko društvo Ponikva

Čebelarsko društvo Ponikva neguje in ohranja dolgoletno tradicijo čebelarstva na območju krajevne skupnosti Ponikva in bližnje okolice. Ima okrog 40 članov.

Temeljna naloga društva je pospeševanje čebelarstva, predvsem z nenehnim strokovnim usposabljanjem članov društva. Organizira strokovna predavanja in omogoča udeležbo članov na raznih izobraževanjih, sejmih, razstavah in ekskurzijah, kjer se seznanijo s sodobnimi trendi čebelarstva in dobrimi praksami. Članom je omogočena organizirana nabava sredstev za čebelarjenje, še posebej pa z nabavo matic pomaga pri ohranjanju avtohtone čebelje pasme kranjske sivke. Posebno pozornost društvo namenja skrbi za preprečevanje in zatiranje kužnih bolezni ter varstvu pred zastrupitvami, kar v zadnjih letih precej ogroža čebelarjenje. Pri tem sodeluje z veterinarsko službo in podjetji ter posamezniki, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, ki lahko pomenijo potencialno grožnjo za zadravje čebel.

Društvo svojo dejavnost predstavlja na različnih razstavah, prireditvah in sejmih, kjer promovira izdelke svojih članov ter čebelarstvo nasploh, obenem pa tudi lokalno skupnost. Vsa leta sodeluje pri organizaciji tradicionalnega slovenskega zajtrka v vrtcu in šoli. Zelo uspešno deluje na področju usposabljanja mladih, saj že več let orgnaizira čebelarski krožek v Osnovni šoli Blaža Kocena Ponikva. Skrbi za učni čebelnjak, ki ga je s prostovoljnim delom postavilo ob podpori Čebelarske zveze Slovenije in Občine Šentjur.

Društvo sodeluje na tudi na tradicionalnih prireditvah, kot so Martinovi dnevi na Ponikvi, Srečanje kmetov pri Slomškovi hiši ter v Šentjurju na Šentjurjevem.

Novice in obvestila

Čebelarsko društvo Ponikva prejemnik pisnega priznanja Občine Šentjur

Občina Šentjur je na osrednji slovesnosti ob prazniku Občine Šentjur, ki je potekala dne 23. septembra 2021 v Ipavčevem kulturnem centru Šentjur, podelila pisno priznanje Čebelarskemu društvu Ponikva ob 100-letnici delovanja. /avtor fotografije: Jure Godler/ Podelitev pisnega priznanja so pospremili z naslednjimi besedami: “Njihove varovanke so drobna, nežna bitja, ki živijo le nekaj dni, nekaj …

Praznovali smo 100 let organiziranega čebelarstva na Ponikvi

V nedeljo, dne 5. septembra 2021 smo s slavnostno akademijo svečano obeležili 100 let organiziranega čebelarstva na Ponikvi. Zaradi zaostrenih epidemioloških razmer so se prireditve lahko udeležili samo povabljeni gostje, predvsem tisti, ki so poleg naših čebelarjev, darovali za žebljičke za nov prapor. Svečana govornika sta bila župan Občine Šentjur g. mag. Marko Diaci in …

Zgodovina čebelarstva

Najstarejši prikaz človekovega odnosa do čebel je nastal pred 20 do 30 tisoč leti v Pajkovi jami pri Bicarpi v španski pokrajini Valenciji. Prastara risba prikazuje dve osebi pri ropanju čebeljega gnezda. Visita na nekakšni vrvi oziroma vzpenjavki, čebelarn odvzemata med, pri tem pa si pomagata z dimom. Podobno čebelarijo marsikje še danes.

Od popolnega ropanja čebeljih gnezd do gozdnega čebelarjenja pot ni bila dolga. Človek je kmalu spoznal, da je mnogo ugodneje čebele le delno oropati in jim pustiti ravno toliko hrane, da preživijo naslednjo zimo. S tem naslednje leto odpade naporno iskanje novih čebeljih družin na težko dostopnih mestih. Sledil je naslednji korak – človek je čebeljim rojem nastavil urejene votline in jih tako privabil na še lažje dostopna mesta. To pa je bilo že pravo gozdno čebelarjenje. Čebelarji so se že morali dogovoriti, kje bodo čebelarili, da si ne bodo medsebojno hodili v zelje. Opisani način čebelarjenja je bil predvsem značilen za slovanska plemena in se je z naselitvijo naših prednikov razširil tudi na ozemlje sedanje Slovenije. V srednjem veku je bilo čebelarstvo zelo cenjeno, ker je bil med najcenejše sladilo, vosek pa so ljudje uporabljali za razsvetljavo. V 18. in 19. stoletju je gozdno čebelarstvo polagoma zamrlo, čebelarjenje zraven doma je postalo donosnejše.

Čebelarji na domu so najprej čebelarili v duplih, ki so jih izsekali iz dreves. Pozneje so tako duplo že ročno izdolbli z orodjem in izdelali korita, klade in polklade. Sprva so tako urejena bivališča postavljali pokonci, kasneje pa so jih položili po dolgem in jih začeli nalagati v skladanice. Sledila so polkrožno izdolbena korita z ravno podnico. Spredaj in zadaj so namestili panjsko končnico z odprtino za izlet čebel. To pa je bil že pravi čebelji panj, predhodnik kranjiča. Izdolbena korita so se uporabljala zelo dolgo, najmanj od leta 1240 pa do začetka tega stoletja. Z razvojem žagarstva v 14. stoletju se je kmalu pojavil panj iz desk, na Slovenskem imenovan tudi kranjič.

V skladanicah panjev pa sta se pojavili nepričakovani težavi – ropanje in zaletavanje čebel. Tudi propad družin zaradi brezmatičnosti je bil pogost pojav. Čebelarji so kmalu spoznali, da dobra označitev čelne panjske končnice lahko povečini reši nastale probleme. Od tod pa do slikanja panjskih končnic na Slovenskem pa je bil le kratek korak. Prve poslikane končnice so se pojavile v drugi polovici 18. stoletja. V 19. stoletju se je umetnost slikanja končnic na Slovenskem močno razširila in potem v začetku 20. stoletja z izumiranjem kranjičev polagoma zamrla. V času uporabe panjev s poslikanimi panjskimi končnicami ni skoraj nihče pretirano mislil na morebitno umetniško vrednost končnic, nanje smo postali pozorni šele v novejšem času. K sreči nam je uspelo rešiti velik del panjskih končnic z res veliko umetniško vrednostjo in jih vključiti v muzejske zbirke, predvsem v Čebelarski muzej v Radovljici, ki deluje od leta 1960.

Poleg panjskih končnic je naše čebelarstvo zaznamoval tudi čebelnjak, uljnjak. V primerjavi z drugimi narodi so naši predniki poleg funkcionalnosti poskrbeli tudi za zunanji videz zaščitene skladovnice kranjičev. Sčasoma so se na Slovenskem izoblikovali trije tipi čebelnjakov – alpski, celinski in kraški. Prva dva sta bila v celoti lesena, tretji pa je bil zidan. Stari čebelnjaki na Slovenskem so neizčrpen vir pri preučevanju zgodovine našega stavbarstva, ki doslej zagotovo še ni bilo zadovoljivo obravnavano.

vir: czs.si